Karate-Do
Največ zaslug, da se je karate-do* sistematiziral do te ravni, kot jo poznamo danes pripisujemo mojstru Funakoshi Gichinu. Vendar kljub temu pa razvoj karateja nekako delimo v štiri obdobja:
Kitajski izvor
Duhovni oče borilnih tehnik je indijski menih Bodhidharma, ki je l. 520 prišel na Kitajsko, v veri širiti zen-budizem. Po obisku na cesarjevem dvoru, se je ustavil v samostanu Shao Lin. Tam je opazil, da so duhovniki šibkega zdravja, zato je oblikoval sistem telesnih vaj z imenom 18 boksarskih tehnik (danes znane kot kata sanchin). Iz tega se je kasneje razvil shaolinski boks, ki je močno vplival na nadaljnji razvoj.
...
OKINAWSKO OBDOBJE (OD L. 1372)
Zaradi trgovske povezanosti med Kitajsko in Japonsko v tistem času so se te tehnike prenesle na japonsko otočje Okinawa. Na podlagi kitajskih tehnik borb in sistemov golorokega bojevanja se je izoblikovala veščina znana kot tote ali kitajska roka. Pravili pa so ji tudi tode ali roka Tangovcev, po kitajski dinastiji Tang. V začetku so obstajale tri šole, ki so se imenovale po krajih, kjer so delovale: shuri-te, tomari-te in naha-te. Leta 1868 se je v Shuri na Okinawi rodil mojster Funakoshi Gichin. Kot enajstletni deček se je začel učiti veščin, ki so bile osnove današnjega karateja. Obvladal je dve vodilni veščini, ki sta takrat prevladovali na Okinawi, Shorei in Shorin. To sta šoli, ki še vedno obstajata. Način Shorei poudarja silne in močne gibe, Shorin pa uporablja okretne in hitre tehnike. Mojster Funakoshi je ideji tih dveh šol združil v eno, ki jo danes poznamo kot Shotokan. Shoto je bil psevdonim mojstra Funakoshija, ki je bil takrat znan tudi kot pisatelj. »Shotokan« je tako preprosto označeval Funakoshijev Dojo. Danes označuje šolo karateja, ki so se ga učili njegovi učenci na večjih japonskih univerzah in pozneje v Karate Zvezi Južne Kalifornije (South California Karate Association), ki jo je ustanovil Tsutomu Ohshima. Šola Shotokan je tako primerna za vse tipe postav. Pri Zahodnjakih, ki so težji in bolj masivni, so priljubljene malo počasnejše, vendar močnejše tehnike šole Shorei. Lažjim posameznikom pa je bolj všeč šola Shorin, ter njene hitre in okretne tehnike, ki so zanje bolj primerne.
...
JAPONSKO OBDOBJE (OD L. 1920)
Že pred letom 1920 je mojster Funakoshi nekajkrat demonstriral karate na japonskem, zato ga je ministrstvo za izobrazbo povabilo, da bi poučeval karate na univerzah po japonski. Tako je mojster Funakoshi leta 1922 odšel z Okinawe na japonsko. S prenosom borilne veščine na japonsko se je tudi karate iz pismenke tote preimenoval v »prazna roka«. Funakoshi je karate izoblikoval tako v metodičnem kot tudi v filozofskem smislu in njegova šola karateja je postala znana kot shotokan iz katere so se razvile še druge šole karateja, med katerimi so najbolj znane: goju-ryu (Chojun Miyagi), shitoryu (Kenwa Mabuni), wado-ryu (Hironori Otsuka), kyokushinkai (Masutatsu Oyama), sankukai, nabudo(Yoshinau Nanbu)... Ob koncu 2. svetovne vojne je bila Japonska okupirana. Vojaško poveljstvo ZDA, pod poveljstvom generala Douglasa MacArthurja, je strogo prepovedalo ukvarjanje z judom in kendom, ki naj bi bilo preveč vojaško. Karate, ki je bil še relativno neznan, je za nekaj časa ušel prepovedi in se razcvetel. Danes je v svetu veliko mojstrov Shotokan Karateja, je pa malo tistih, ki jih je še poučeval sam mojster Funakoshi Gichin in to srečo je imel na univerzi veliki mojster, ki ga v svetu kličejo mister Shotokan “Kancho” Hirokazu Kanazawa 10.Dan.
...
RAZVOJ KARATEJA V SVETU (OD L. 1950)
Karate postane mednarodni šport, ki preraste ozke okvire tradicionalne veščine in je vse manj japonska nacionalna posebnost. V tem času nastanejo številne karate organizacije in stilske zveze. Po moči in ugledu se kot vodilni izdvojita dve zvezi: WUKO športni karate in ITKF tradicionalni karate. Mednarodni olimpijski komite potrdi obe zvezi in postavi zahtevo po poenotenju karateja. Leta 1994 je iz zveze WUKO nastala WKF, ki je načeloma združila športni in tradicionalni karate. Boj za olimpijsko priznanje pa se nadaljuje.
...
KOBUSHI: Besedica »KOBUSHI« v prevodu pomeni »pest«, ko pa se posvetimo zlogom, pa besedica dobi pomen: »KO« dobesedno prevedemo kot star. Vendar se v kontekstu razume kot »tradicionalni« oziroma »klasični«. »BUSHI« pa pomeni bojevnik. Torej v polnem prevodu KOBUSHI pomeni tradicionalni bojevnik.
»Kara« v prevodu pomeni prazna, »te« je roka in »do« je pot. Torej karate-do razumemo kot pot prazne roke.